Razvoj vsakega dojenčka je edinstven. Dojenček bo s svojimi naravnimi zakonitostmi počel to, za kar je sposoben v tistem času in trenutku. Dojenček, ki ima veliko možnosti gibanja na tleh, bo odkril čas na trebuščku, kako kobacati, kako se usesti in kako shoditi in naprej skakati, teči. Zato pustite vašemu dojenčku, da počne tisto, kar sam zmore in mu dajte čas, da sam osvoji razvojne mejnike. Dojenček bo pridobil mišično moč in ravnotežje za dosego naslednjega razvojnega koraka, napredoval bo z zavedanjem lastnih sposobnostih in gradil svojo samozavest. Cenite kakovost dojenčkovega gibanja in ne hitrost, saj marsikdaj pretirana želja staršev ali pritiski iz okolice silijo dojenčka k preskakovanju razvojnih stopenj. Prijatelji, sosedje, starši, znanci včasih nenamerno ali namerno sprašujejo po motoričnih sposobnostih našega dojenčka – ali sedi, se plazi, kobaca, že hodi?

Dajte dojenčku svoj čas in ga pustite, da sam osvoji določene gibe.

Kdaj dojenček shodi?

Ko je na to pripravljen. Ni univerzalnega recepta, da bo vaš dojenček shodil ravno pri točno določenih mesecih. Dojenčki naj bi shodili nekje med 9. in 18. mesecem starosti, nekateri prej, drugi kasneje.

Pred hojo se morajo zgoditi še ostali pomembni razvojni mejniki. V prejšnjih člankih sem govorila o pomembnosti trebušnega položaja in kobacanja pred hojo.

Dojenček, ki samostojno razvija svoje motorične veščine, se zaveda svojih sposobnosti in zmogljivosti, za razliko od dojenčka, ki so ga učili sedeti, stati ali hoditi. Dojenčki znajo sami poiskati ravnotežje, vendar mu starši, misleč, da mu pomagajo, lahko odvzamejo kontrolo ravnotežja.

Sprva dojenček skuša vstati ob opori. Iz položaja na vseh štirih z eno nogo kleči na kolenu, drugi pa postavi na stopalo. S stopalom se odrine od podlage. Pri začetni fazi vstajanja in usedanja oziroma spuščanja je pomembno, da jih čim večkrat ponavlja zaradi razvoja ravnotežja in dobre prestrezne reakcije.

Ko osvoji stojo ob opori, se začne premikati bočno ob opori, levo oziroma desno. Težo prenese iz ene na drugo nogo, prosto nogo pa pristavi vstran oziroma jo primakne k nogi.

»Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, pomeni da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja in vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej in ne več vstran.« (Gorenc Jazbec) Preden je otrok sposoben samostojno shoditi, se mora znati poravnati v navpični telesni osi (rame nad medenico) in težo prenesti z eno na drugo nogo.

Hoja na dveh nogah zahteva ogromno ravnotežja in se pogosto opisuje kot »kontrolirano padanje«, če ne postavimo eno nogo pred drugo. Hoja zahteva stabilnost stoje na eni noge, medtem ko je druga noga v zraku/gibanju.

Kdaj učimo dojenčka hoditi?

Učenje hoje, s tem ko ga držimo za roke ni priporočljivo, saj dojenčku odvzamemo možnost samostojne kontrole telesa, tj. predvsem stabilnost in ravnotežje. S tem ga prikrajšamo za pomembne izkušnje; vstajanja in odriv od stopala, spuščanja in prestrezanja, prenosa težišča in stabilnosti in zaupanja samega vase.

Najboljši način, kako pomagati vašemu dojenčku do hoje je, da mu pustite svoj čas in pot.

Veselje je otroka opazovati, ko vztraja pri premagovanju svojih ovir. Vi mu bodite le tista varna opora, ki ga spodbuja pri njegovi samostojnosti.

Otrok, ki osvoji nekaj sam, spozna veselje in zadovoljstvo njegovega uspeha, vztrajnosti in potrpežljivosti.

Za hojo otrok potrebuje skladnost gibanja rok in nog, ravnotežje in ritem, dobro moč vseh mišičnih skupin, orientacijo v prostoru, dober občutek za obvladovanje telesa ter dodatne funkcionalne sposobnosti. (Bergant)

VIRI:

Jazbec, Š. G. (2012): Pravilno rokovanje z dojenčkom

Bregant, T. (2009): Gibalni razvoj dojenčka: hoja. Proteus. 71 (8), 343–351.

Earls, J. (2014): Born to walk, Myofascial efficiency and the body in movement

This entry was posted in Dojenček, razvoj and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*