Koliko časa na dan lahko nosim svojega dojenčka?” je vprašanje, ki mi ga starši zelo pogosto zastavljate. Nanj se navezuje cel kup ostalih vprašanj, tudi v zvezi z razvajenostjo.

Novorojenček razume le to, da ničesar ne razume. Zanj je svet v katerega se rodi nekaj popolnoma novega in potrebuje ob sebi nekoga, ki ga bo vzel v naročje, ki ga bo pocrkljal, ki ga bo potolažil, nahranil.

Verjetno ste v prvem letu vašega dojenčka, vsaj enkrat slišali, da boste s pretiranim nošenjem razvadili vašega dojenčka.

Takšne pripombe včasih znajo priti pod kožo staršev, še posebej na začetku, ko se privajate na novega člana, nove vloge, ko ste pod vplivom hormonov in skrbi.

Študije kažejo, da je nošenje za dojenčka pomembno in vpliva na njegov razvoj. Preko stika in dotika dejansko vplivamo na del možganov, ki je potreben za učenje in socialno čustvene povezave. Nošenje dojenčka spodbuja optimalni razvoj malih možganov. Dotik je za dojenčke prvi občutek, ki se razvije pred sluhom in vidom, zato je pomemben v zgodnjem otroštvu. Tudi nekatere študije so pokazale, da naj bi nošeni dojenčki jokali manj.

Dojenčki, ki jih starši nosijo, so mirnejši, saj je otrok ob ljubljeni osebi, jo čuti, sliši, vonja.

Tvoj dojenček potrebuje vso skrb in pozornost, ki mu jo lahko daš. Presliši vse dobronamerne nasvete o tem, kako bo tvoj dojenček razvajen in kako ga moraš, pri mesecu dni, učiti samostojnosti in neodvisnosti (ja, tudi to pride, ampak na drugačen način).

Kakšni pa so razvajeni otroci?

Dojenčki niso odrasli ljudje, oziroma niso dovolj pametni, da bi bili razvajeni. Leach meni, da otrok lahko postane razvajen le, če je zmožen določene stvari zahtevati in ne samo potrebovati, torej mora znati uveljavljati svoje pravice, česar dojenček še ni zmožen. Razvajeni otroci, so tisti, ki naj bi se naučili uporabljati negativno vedenje, da bi dobili tisto, kar želijo. Tvoj dojenček je premlad, da bi namerno manipuliral s teboj.

Njegov jok je njegovo komuniciranje s teboj.

Njegov jok ti sporoča o njegovih potrebah – je utrujen, ima polno plenico, je lačen, ga nekaj boli, ali pa potrebuje stik s teboj; tj. pristen stik z mamo oz. očetom. S svojim jokom skuša spodbuditi tebe – starša – da se odzoveš in mu pomagaš, da ga reguliraš, da se bo bolje počutil. S tem ko se odzoveš na jok svojega dojenčka, mu gradiš občutek samozavesti in samozaupanja. Dojenčku spodbudiš zaupanje v lastno sposobnost komuniciranja s teboj, da zna povedati kaj potrebuje. Z rastjo bo njegovo komuniciranje vse bolj razumljivo, starša pa se bosta lažje odzvala nanj (Sears).

Univerzalnega pravila ni. Poslušaj svoj instinkt, svoj notranji glas, ki ti pravi, da bo tvojega dojenčka dvignil in potolažil in crkljal, ko bo jokal. Dojenčki, do prvega leta starosti, se ne morejo razvaditi. Čim bolj se odzivamo na dojenčkove potrebe v prvem letu, trdnejše temelje postavljamo za njegovo samostojnost kasneje. Včasih je lažje, včasih je težje, zato se obkroži z ljudmi, ki te poslušajo, razumejo in včasih priskočijo na pomoč.

Leach, P. 1991. Otrok od rojstva do šole. Ljubljana: Domus

Sears,W. in M. 2008. Povezovalno starševstvo: kako po zdravi pameti vzgajati in razumeti otroka. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Članek je objavljen tudi na spletni strani mojskratek.

This entry was posted in Dojenček and tagged , , . Bookmark the permalink.